Otroci se v svoji nedolžnosti in empatičnosti ne zavedajo razlik med spoloma. So – preprosto – otroci, vsi enaki in enakopravni. Da med njimi obstajajo razlike v spolu, se začnejo zavedati šele v procesu socializacije, v stikih z drugimi – predvsem odraslimi.
Spolni stereotipi se z odraščanjem krepijo. Najstnice in mlade ženske so ob pozivu, pokaži, kako teče dekle, kako meče dekle in kako se bojuje dekle, komično krilile z rokami. Enako so počeli tudi najstniki in mladi moški. Toda desetletnice brez vcepljenih predsodkov so ob enakem pozivu pokazale, da deklice tečejo, mečejo in se bojujejo enako kot dečki – z vsem srcem, na vso moč in z enim ciljem: da bodo dale vse od sebe.
Kljub temu pa vsakodnevne izkušnje iz vrtcev in šol razkrivajo, da so spolni stereotipi prisotni in samoumevni v retoriki in vedenju.
V uredništvu Časorisa smo denimo izvedeli za primer, ko so tretješolko, ki je želela igrati nogomet in košarko, vrstnice, ki so se večinoma identificirale z roza barvo in igrale z barbikami, izločile. Pa tudi za primer četrtošolke, ki je ob gledanju filma izjavila, ta fant kriči kot deklica. In neka ravnateljica nas je prosila za pomoč, ker v šolah ne vedo, kako se soočiti z izločanjem deklet, ki so jim blizu »moške zadeve«, kot je nogomet, oziroma dečkov, ki so jim blizu »ženske zadeve,« recimo balet – predvsem v nižjih razredih.
S projektom Tudi jaz sem ženska smo želili prispevati k večji ozaveščenosti otrok glede spolnih stereotipov v družbi in krepiti usposobljenost učiteljev ter staršev za ustrezno obravnavo tematike pri otrocih.
Z imenom projekta smo na igriv in simpatičen način želeli ohraniti spomin na trenutek, ko se otroci, ki šele vstopajo v procese raziskovanja svoje samopodobe in vloge v družbi, zavedo, da niso le otroci, ampak tudi deklice in dečki. Ime izhaja iz izkušnje s petletno deklico, ki je 8. marca opazovala ženske, ki so mimo nje hodile z rožami v rokah. Vprašala je, zakaj jih imajo, in ko je izvedela, da na ta dan običajno dobijo v dar rože, na ves glas vzkliknila: »Tudi jaz sem ženska.«
Spolni stereotipi, kot sta denimo »fantje ne jočejo« ali »punce ne znajo brati zemljevidov«, se izoblikujejo že v zgodnjem otroštvu. Okolje – družina, učitelji in šola – lahko pri tem vplivajo pozitivno ali negativno.
Toda učitelji opozarjajo na svoja pomanjkljiva znanja in spretnosti pri obravnavanju vsebin, ki so povezane s spolnimi stereotipi – prepoznavanje, odzivanje, usmerjanje otrok, čeprav je šola najpomembnejša ustanova v otrokovem življenju in pomembno vpliva na dojemanje spola in spolnih stereotipov.
Projekt smo zasnovali tako, da smo pripravili delavnice za otroke in učitelje na izbranih osnovnih šolah in ustvarili rubriko, v kateri objavljamo prispevke, in tako spodbujamo razpravo tudi na drugih šolah in zunaj šolskega prostora.
Z delavnicami in prispevki otrokom omogočimo, da spregovorijo o tem, ali poznajo spolne stereotipe oziroma kakšne spolne stereotipe poznajo, ali so jih kdaj že občutili, kako so se ob tem počutili in kaj so naredili.
Otroke seznanjamo s pojavnostjo spolnih stereotipov in hkrati prikazujemo, kako jih doživljajo, kje jih zaznavajo in kako zaradi njih spreminjajo odnos do sebe in do drugih.
Tako spodbujamo razpravo o tem, kako nas spolni stereotipi zaznamujejo ter kako vplivajo na naše življenje in na družbo, v kateri živimo.
Projekt dopolnjuje učno gradivo, ki povzema izkušnje projekta in s katerim želimo učiteljem pomagati, da bodo tematiko lažje vključevali v redni pouk.
Otroci so zelo dojemljivi za tematike, povezane z enakostjo in pravičnostjo. Tisti, ki že kot najmlajši ponotranjijo družbeni pomen enakih možnosti žensk in moških, bodo tudi kot odrasli ravnali po principu zagotavljanja enakih možnosti za vse.
Za otroke je projekt pomemben, ker bodo tako širili svoja obzorja in se še bolj zavedali, da ima prav vsak od njih svoje sposobnosti in zmožnosti, ki jih ni treba zapirati in zatirati samo zaradi tega, ker je nekdo dekle oziroma fant. Tako se bodo učili sprejemati tudi drugačnost in postajali bodo bolj strpni. S krepitvijo razumevanja bomo pripomogli, da bodo otroci, ki so malo drugačni od stereotipne predstave o otrocih, normalno živeli in se razvijali.
Projekt je sofinanciralo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti RS. Ministrstvo ni odgovorno za informacije, ki jih vsebuje to in druga gradiva, ki so del projekta, in za njihovo nadaljnjo uporabo, ker predstavljajo poglede avtoric in avtorjev.
